19. oktober – 20. november 2009
Pisati o Bracu Dimitrijeviću je skoraj tako kot zazreti se v svojo preteklost. Od vedno je tu. Spomnim se, da sem videla njegovo delo in se seveda pogovarjala o njem v New Yorku na začetku osemdesetih, ko je imel prve razstave. Pred petindvajsetimi leti je bil na bienalu in mednarodnih razstavah, zaradi katerih se je sodobni umetniški svet počutil kot majhna skupnost. Braco je imel neverjetno energijo in je bil povsod. Ker je bil eden prvih umetnikov iz nekdanje Jugoslavije, ki se je mednarodno uveljavil (rodil se je leta 1948 v Sarajevu), je samoumevno postal interpret tega, kaj pomeni biti umetnik iz nekdanje komunistične države.
Totalitarni režim sem prvič izkusila pozimi leta 1973, ko sem obiskala Sovjetsko zvezo. Tega se dobro spomnim. Zdelo se mi je, da nad pločniki Moskve, Leningrada in Kijeva lebdijo mraz, ki se je zažrl v kosti, ljudje v vrstah, v sivih in črnih debelih zimskih plaščih. Spomnim se, kako so s plakatov povsod po mestu bolščali politiki in povsod so bile parole, napisane v abecedi, ki sem se je šele začela učiti. Povsod so bili spomeniki pomembnežev, eden bolj samozavesten od drugega. S tem v mislih sem si ogledovala dela Braca Dimitrijevića in uzrla drobce sveta, ki sem ga samo kratko okusila na med študijem ruske zgodovine.
Čez deset let je Bracova razstava v New Yorku v kaki od pomembnih galerij prinesla vonj po tem svetu v drug diskurz. Nenadoma je postal distanciran in umeščen v zgodovinski okvir. Ironična uporaba monumentalnih fotografij slehernikov je bila metaforična. Zdelo se je, da si je tako prilastil socialistični model, ki je poveličeval ljudi v politične namene, idealiziral njihove kreposti in minimaliziral njihove napake. Uporabljal je isti format, a mu je odstranil vsebino. Spet je bil lahko kdor koli. Fotografije je razstavil na znanih mestih, pred pomembnimi stavbami ali v galerijah. Anonimni obrazi so preplavljali njegove razstave. Tako kot enolični doprsni kipi moških, izvlečenih iz zgodovine, a brez pravega mesta v naraciji. Delo je imelo diskurziven, skoraj postmodernističen slog. Braco je pravzaprav začutil smrt zgodovine. To je bilo nekaj drugega, nekaj, kar je prišlo pozneje, ko je bila izsrkana vsa vsebina. Bracovo delo je stiliziralo in formaliziralo to neizvirnost.
V delu Le Rythme Parfait d'Eric Satie II vidimo pet bronastih violončel in štiri enake doprsne kipe na podstavkih. Braco zelo rad uporablja take metafore in jih pogosto vključuje v različne kontekste glede na razpoloženje. Skupaj predstavljajo nenavaden poklon enakosti, ustvarjalnosti, glasbi in zgodovini.
Vidimo inštrumente, ki so zasajeni v zemljo kot drevesa, a molčijo. Njihova nemost je strašljiva. Morda prepoznamo doprsne kipe, ki upodabljajo francoskega skladatelja Erica Satieja, vendar so generični in ne izražajo čustev. Tako kot vedno. Poskušajo govoriti o nekom iz daljne preteklosti, a se nihče ne spomni nič določenega o njih. Zato s svojo navzočnostjo napolnjujejo muzeje, parke, mesta in dvorane. Hkrati so posamezniki in popolnoma enaki. Mislim, da je to bistvo Bracovega ustvarjanja: gre za to, kako se vse hitro spremeni v prah. Njegova umetnost je skoraj pripovedka, v kateri on igra glavno vlogo, v delo pa se vključuje z odsotnostjo. Delo pravzaprav govori o sistemih, ki vznikajo ob ljudeh in jih delajo nevidne. Na koncu ostanejo samo spomeniki kot prazne lupine.
Jill Silverman van Coenegrachts
