Galerija TR3, Trg republike 3, Ljubljana
Narodna galerija, Cankarjeva 20, Ljubljana
1. junij – 15. avgust 2009
Zakaj je dvajset let po smrti Roberta Mapplethorpa njegovo delo še vedno sveže, drzno in izzivalno?
Morda Mapplethorpova sposobnost, da bi v svojih subjektih skozi fotoparat ugledal resnico, srž njihove osebnosti, primora gledalca, da gleda nekaj znanega, na primer obraz, rožo ali žensko, a vidi nekaj popolnoma drugega. In zato se spet in spet vračamo k njegovim delom, ker niso tisto, kar se zdijo. Morda pa gre za način, kako je v umetnost vnašal osebne izkušnje in prevajal svoje erotične avanture v vizualno krajino klasičnih razsežnosti. Posvečal se je tradicionalnim žanrom, na primer tihožitju, portretu, avtoportretu in aktu, ter skozi subverzivni pogled anarhista našel nekaj udarnejšega in sodobnejšega. Njegove fotografije ustvarijo občutek distance, neugodja in napetosti. Podobe potiskajo naprej, a nato nenadoma zastanejo.
V poznih šestdesetih in začetku sedemdesetih 20. stoletja so se v ZDA dogajale velike družbene in kulturne spremembe. Po sprejetju zgodovinske zakonodaje o državljanskih pravicah in seksualni revoluciji so bile za generacije mladih Američanov osebne svoboščine prirojena pravica vseh državljanov. Prvič v ameriški zgodovini so ljudje vseh barv, spolov in porekla nosili majice in kavbojke, pili, se drogirali, in se ljubili v skupinah, parih ter enakospolnih in različnospolnih kombinacijah.
Njegova mladostniška želja po tem, kar imenujem ‘meseni fetišizem’ je del newyorške subkulture, ki je vzniknila v tem osvobojenem ozračju. New York je bil v desetletjih, ko je Mapplethorpe začel umetniško pot in postajal znan, zelo zanemarjen: mesto je bilo bankrotirano, ulice so bile umazane. Mapplethorpe je izbiral umetnike, plesalce in druge osebnosti iz sveta umetnosti, ki so zahajali v dele mesta, ki jih je poznal. Drugi so prišli k njemu, ko mu je rasel ugled. Opazil je umetniško plat surovosti te scene.
Na zgodnjih fotografijah so sadomazohistični subjekti, oblečeni v usnje, upodobljeni s tako pretanjenim razmerjem med svetlobo in senco, da se v njih prepozna sled mojstrov iz 17. stoletja. V tem ni nič opolzkega, njegove fotografije so vedno zelo stvarne. Mapplethorpe gleda, opazuje, strukturira, oblikuje, reže in osvetljuje: celo v najbolj intimnih fotografijah je zelo malo čustev. Njegov pogled je od subjekta in gledalca oddaljen z brechtovsko potujitvijo. Ob fotografijah, ki nenehno prehajajo iz osebnega v neosebno, nas stisne v želodcu – tista neprijetna želja po videti več – pa naj gre za akt, spolni odnos, kip ali cvetlico.
Povsod je videl idealizirane oblike. Ni se zavedal svojega platonističnega značaja, ki je želel odstraniti dekor, tudi takrat, ko se ga je odločil fotografirati, tako kot je storil z zelo znanimi podobami sodobnega newyorškega polsveta. Proti koncu življenja, ko je bil bolan in je delal z neoklasicističnimi skulpturami, pa pride do zadnje nenavadne preobrazbe. Gledalec za hip nejeverno in začudeno obstane, saj se zdi, da hladen marmor zaradi njegovega pogleda postane topel in zadiha. Neživi kipi ob črnem ozadju nenadoma zaživijo v tisočinki sekunde, ko se zasliši zapiranje zaslonke.
Arhivi fundacije Mapplethorpe ponujajo vpogled v domišljijo umetnika, ki je vseskozi iskal nekaj določenega. Med enim in drugim klikom zaslonke je želel ustvariti nekaj trajnega, vonj časa, odblesk očesa, občutek kože in upodobiti način, kako se koža ovija okrog kosti in mišic. Svet, ki ga je obdajal, je izklesal v nekaj stotink pogleda.
Na portretih, razkošni odkritosti Lise Lyon, postavljene ob vrtni zid v večerni obleki, v nežni gesti roke, ki jo nekdo vleče iz postelje, se nam pokaže oko velikega umetnika, ki je iskal vizualno popolnost v vseh motivih.
Zaradi čarobnosti njegovega kompulzivnega pogleda se vprašamo, kako gledamo in kaj vemo, in v tem se skriva Mapplethorpova ustvarjalnost in umetniška moč. Zelo malo umetnikov je to počelo tako natančno in tako dolgo, zato njegovo delo še danes zastavlja več vprašanj kot pa ponuja odgovorov.
Jill Silverman van Coenegrachts
