4. februar - 8. marec 2008


Delati z umetnikom, kot je Richard Deacon, je vedno vznemirljivo, saj se nenehno zavedamo njegove strasti do materialov. Nevsakdanje razmišlja – opazuje iste vsakdanje stvari kot mi, vendar jih vidi drugače. V veliko zadovoljstvo mi je, da smo lahko razstavo tega izjemnega kiparja postavili v nenavaden kontekst preddverja stavbe TR3. Prostor in stavba sta edinstvena, v marsičem podobna skulpturam Richarda Deacona. To je arhitektura, ki se z materiali igra na nenavaden način. 

 

Na zelo mrzel novembrski večer sva skupaj obiskala zgradbo. Richard Deacon je hodil po prostoru in si ogledal vse kotičke in podrobnosti – kako se okna dotikajo tal, kako strop in tla ustvarjajo različne mreže materialov, plastike, opek in marmorja, kako je arhitekt stebre obložil z marmorjem in jih posejal z zakovicami, zelo podobno kot Deacon v Koliko tehta vaš um. To je bil trenutek odkritja. Videti stavbo skozi oči Richarda Deacona je tako ustvarjalno doživetje kot opazovati, kako oblikuje les ali keramiko. 

 

V nasprotju s številnimi umetniki Richard Deacon ne odliva kipov. Naenkrat ustvarja samo eno skulpturo in previdno izbira materiale – les, polikarbonat, keramiko, nerjavno jeklo – glede na različne glasove, ki jih imajo, oziroma kako mu zvenijo. Pretenta jih, da naredijo nekaj posebnega, nekaj deaconovskega, zato se nam zdijo njegova dela vedno edinstvena. Govorijo njegov jezik, jezik materiala in oblike. Deacon prevede srž materiala v nekaj nepričakovanega in navidezno naključnega, kar namiguje na kaos, ki pa ga obvladuje umetnikovo natančno razumevanje težnosti in strukture. Ta napetost njegovim skulpturam omogoča, da živijo svoje življenje. Niso statične, ampak imajo nevidno življenjsko silo, ki jo lahko občutiš samo, ko si ob njih. Fotografija nikoli ne ujame te energije, ampak pokaže samo zunanji videz. Tako Deaconova dela vsebujejo nekakšno ponižnost, antiteatraličnost, saj gledalcu rada razkrijejo, kaj jih drži skupaj. Nujno povezovanje elementov torej ni zakrito, temveč prikazano na več strateških načinov. Deacon se zanaša na občutek gotovosti, ki vzdržuje delo v dani obliki. In ta gotovost prevzema njegova dela ne glede na njihovo velikost ali gradivo.

 

Razstava v TR3 zajema izbor del štirinajstih let. V tem času je osredinil svoja zanimanja, dela pa so še bolj izoblikovala lastno osebnost. Najzgodnejše in na videz najpreprostejše delo, Ni še lepa, del zelo pomembne zasebne zbirke v Dallasu, se zdi kot nekakšna lupina, na videz prosojna oblika, naravna kot želvji oklep, že malo sivorjav od starosti, z vidnimi stiki in luknjami, razporejenimi v pravilnem vzorcu na zadnji strani. Spominja na barvne zaplate na žirafi. Kaj je pravzaprav delo – polikarbonska lupina ali tisto, kar se skriva v notranjosti? Gotovo pa drži, da so ideje, ki jih je medtem razvijal, pomembne tudi za poznejša dela in gradiva. 

 

Na začetku novega tisočletja je Deacon dokončal seriji velikih lesenih skulptur. Zadnje med temi povednimi deli je Koliko tehta vaš um. Naslov namiguje na paradoks, ki ga obravnava skulptura. Koliko meri prosojna satovnata struktura? Ali merimo zunanjost ali notranjost ali pa gre za strukturo ali celoto? V tem delu in več predhodnih Deacon uporablja ponavljajoč se sistem ukrivljenih elementov s prepletajočo se strukturo. Zaradi odprtosti proti nebu in tlom skulptura spominja na kožo, vendar se nekateri elementi zdijo prosojni. Ima skelet, vendar so leseni deli pritrjeni z elegantnim sistemom vijakov, ki so skoraj videti kot kožne pege, a so pravilno razporejene in premišljene. 

 

V tem delu nam Deacon pokaže, kaj mu omogoča les. Zdi se, kot bi ga začaral proti lastni naravi. Najprej ga pari in ukrivi. 

Ta postopek na lesni površini izriše temne lise in zdi se, kot da ga pritegne spreminjanje stanja in trdnega v gnetljivo in nazaj. Ko se vsi elementi preobrazijo v novo življenje, jih spne v dele, ki se povežejo v nepravilno in idiosinkratično obliko. Zdi se kot nekaj, kar najdemo v naravi, a ima posebno strukturo, ki je prijazna, kot bi jo videl na igrišču, a svečana kot skulptura. 

Je velika, a spominja na morje vzdolžnih in navpičnih črt, ki nas zapeljivo vabijo medse.

 

Manjša skulptura z naslovom V zadnjem hipu razvija podobne ideje kot večja dela, vendar tu valovit les spominja na plešoča ločila, vejico, ki je ušla iz stavka in čarobno končala svojo pot v kipu. Parjene kose lesa držijo skupaj oporniki in vijaki; eleganco te preproste oblike pa komično sprosti smolnata želatina oziroma plastična mešanica ob spodnjem robu. Minimalizem lesa prekinjajo koščki starih plastičnih nožev, vilic in žlic ter odpadne plastike, pisanih kot zelenjava v želatini plastične juhe. Skulptura zato učinkuje igrivo, nenavadno in nežno, kombinacija elementov pa ima jasno poanto. Vidimo, kako umetnika fascinira prosojna plastika (tako kot v Ni še lepa) z anarhičnim skupkom zlomljenih delčkov, ki bodo za vedno ohromljeni v smoli, podobno kot les, ki bo proti svoji volji za vedno vpet v to elegantno lirično krivino. 

 

Pri delu s keramiko Deacon uživa v tveganju, ki ga prinaša neznano, in presenečenju, ki ga nudi nepodredljiv naravni postopek. Oblike, ki jih snuje z modeli, nič večjimi od dlani, nepričakovano prerasejo izvorna razmerja in po velikosti odslikajo kiparjevo telo. To so srednjevelika dela, ki se poigravajo s predstavami o tem, kaj je tisto, kar vzdržuje formo. V delu Podrast se prazne oblike prepletajo na najbolj nepredvidljive načine in vlečejo v nasprotne strani, kar ustvarja napetost – sprašujemo se, ali se bo skulptura prevrnila. Seveda je to samo ena od idej, ki se porajajo, glazura, kakofonija barve na koži, ki ni samo dekoracija, temveč narava same kože, ki ustvari še en element dinamike. Tega od materiala, kot je keramika, ne pričakujemo, zato se nam zdi hkrati avanturistično in čutno, v Deaconovem svetu pa je prignano do skrajnih meja.

 

Tudi Mlečno morje raziskuje nasprotja. Gre pravzaprav za dve skulpturi v eni strukturi oziroma dve, ki se poskušata oddaljiti druga od druge in se hkrati premikata ena proti drugi. Podobno kot Deaconova dela, ki raziskujejo, kako se je iz kozmične juhe vesolje izoblikovalo v sedanjo obliko, to delo hkrati obravnava dve lastnosti snovnega. Podlaga je amorfna oblika iz materiala barve peska z glazuro, ki spominja na sladkorni preliv na božičnih medenjakih ali tortah. Iz nje na različnih ravneh in v več smeri štrlijo elegantno izklesane oblike, podobne tektonskim ploščam ali plavutim. Skulptura je pravzaprav nekakšna razprava med tema dvema tipoma skulptur in teksturami. Od daleč je videti precej nenavadno, zato jo je težko brati, dokler nismo prav pred njo. Od blizu je videti kot testo za piškote, toda ko se želimo dotakniti površine, vidimo, da je trdna in prebodena z ostrimi geometrijskimi ravninami. Tega vsekakor ne bi pričakovali od keramike.

 

V fotografijah, ki jih je posnel, pa Deacon ujame način, kako je arhitekt uporabil različne materiale, da je poudaril različne vidike strukture zgradbe. Najbrž je to najbolj razvidno iz fotografije, ki jo je izbral za naslovnico kataloga in vabilo: gre za podobo geometričnega, pravilnega jeklenega stebra, obloženega s kosi belega marmorja, posejanega z jeklenimi zakovicami in z ozadjem iz belih opek. Kaj ga je tako pritegnilo? Natančna postavitev opek na enolično plast cementa, natančna poravnava stikov. Ali pa kako je bela marmorna plošča ob robovih malce razbarvana, kar se zgodi pri nekaterih materialih. Spoj čistih preprostih struktur in površinskih napetosti, kot jih vidi vizionarski kipar. 

 

Jill Silverman van Coenegrachts 


Galerija TR3 v Ljubljani deluje od leta 2007, ko sta zbiratelja Mojca In Igor Lah odprla prvo razstavo. Zakonca Lah prirejata monografske razstave mednarodno uveljavljenih umetnikov in umetnic kot so Tony Cragg, Ilya Kabakov, Zoran Mušič, Rona Pondick, Hubert Scheibl. Galerija TR3 k sodelovanju vabi tako domače kot tuje umetnostne kritike in pisce s področja sodobne umetnosti ter sodeluje z ustanovami kot so Narodna galerija, Moderna galerija, Galerija Thaddaeus Ropac.