Jakov Brdar

Monumentalne figuralne skulpture Jakova Brdarja

Včasih ima umetnik tako svojstveno vizijo, da se je težko odločiti, kako pravzaprav gledati na njegovo delo. Če rečemo, da je to delo brezčasno, pomeni, da je izrazno sodobno, hkrati pa odseva neko drugo zgodovinsko obdobje. Če pa rečemo, da ima klasične vrednote, mislimo na stvaritve umetnikov pred davnimi časi, ki so si prizadevali razumeti in upodobiti telesne in čustvene lastnosti figure v prostoru.

V 19. stoletju je romantična revolucija z Rodinom utrla pot novemu naturalizmu in abstraktnemu asemblažu ekspresionizma, kot ga v kiparstvu še ni bilo. Rodin nam je v bronu zapustil monumentalizem, ki se mu je uspelo v popolnosti usidrati v radikalno novo razumevanje čustvenega izražanja. Na podoben način gledamo tudi na skulpture Jakova Brdarja, ki pa niso plod francoske revolucije, impresionizma in postimpresionizma, ki so prevevali Rodinovo mišljenje. Brdarjeve stvaritve so mešanica postromantičnega naturalizma in nadrealizma pod drobnogledom postkomunistične Jugoslavije, ki je danes razdeljena na več držav, od katerih najseverneje leži Slovenija.

Brdarjevega dela ne moremo ocenjevati brez upoštevanja geopolitičnih premikov in zasukov, ki so soustvarjali njegovo globoko osebno domišljijo. Na ta način sem tudi prvič gledala na njegove stvaritve razstavljene v Arboretumu pri Ljubljani pred mnogimi leti. Bronasti deli figur so se obračali drug proti drugemu ali se drug od drugega odmikali, bron se je prilegal k obrisom kit na koži in k mišicam skulptur postavljenih v vodnjaku.

Med obiskom me je Igor Lah peljal tudi v livarsko delavnico zunaj Ljubljane, kjer Jakov Brdar odliva svoj bron. Kot bi vstopila v neresničen svet, toplota, ki se je sproščala med odlivanjem, je oddajala prav poseben vonj po mavcu, glini, ognju, kovinah v tekočem stanju. Livarska delavnica, postavljena na kmečkem dvorišču, me je spomnila na to, da človek že od nekdaj tali bron. To ima neko posebno prvinsko moč, ki naredi okolje hkrati privlačno in nevarno. Odlitki se izdelujejo in uničujejo, vedno pa čudežno prikažejo nekaj novega.

V livarski delavnici smo spoznali, kako Brdar ustvarja svoje skulpture -  najprej v glini (enako kot je to delal Rodin v mavcu) z jeklenimi skeletnimi strukturami, prekritimi z odlitkom in prepletenimi z metalnimi palicami. Oblikovanje figure s takšnim obratnim postopkom je vedno presenetljivo. Jeklene palice so dobro vidne na nogah in stegnih njegove zadnje skulpture Kristusa. To je zahtevna in čustveno silovita stvaritev.

Toda če se za trenutek vrnemo nazaj v preteklost, kaj nam je livarska delavnica dejansko povedala o Brdarjevem delu? Da je na skulpturalno obliko gledal s perspektive zgodovinskega razumevanja, vendar z veliko mero neobrzdane senzibilnosti. In četudi je obliko obvladoval odlitek, je čustvena energija kipela skozi teksturirane plasti mesa na kosteh figur.

S tremi velikimi skulpturami, predstavljenimi v Galeriji TR3, premika Brdar meje proti neke vrste baroku, vsaj ko gre za manieristično razpotegnjene figure, z zelo osebnim pogledom na nadrealizem, kjer se živalske in človeške oblike prepletajo z rastlinskimi in organskimi abstraktnimi oblikami v tradiciji Salvadorja Dalija.

Brdarjeva skulptura ni le neka stvar, pač pa pomeni globoko poistovetenje z načinom prikaza človeškega telesa – vsaka kita in vsaka mišica je prikazana brez prizanesljivosti. Kot če bi bila koža prosojna in bi gledali boke in stegna, ki se obračajo k vertikalni osi hrbtenice, prav tako kot pri plesnem slogu Marthe Graham, kjer vsak vdih in vsak izdih telesa ustvari sunkovito energijo, ki telo požene v položaj napetosti in umirjenosti. Brdarjeve skulpture so v gibanju videti prav takšne. Ničesar statičnega ni v Brdarjevi viziji.

Tri stvaritve, predstavljene v Galeriji TR3, so v mnogih pogledih najbolj ambiciozna Brdarjeva dela. Figura razkrečenega Kristusa, z rokami, razvlečenimi v nasprotnih smereh, boki, nagnjenimi proti trupu. Življenje, ki se bojuje s smrtjo, glava, nagnjena nazaj, trup izvotljen, kot bi bil izdelan iz mavca. Moč figure se čuti v sigurnosti umetnikove roke. Visoki, egipčansko navdahnjeni totemski figuri se pomikata proti gledalcu, z dvignjenimi glavami in ostrimi, štrlečimi kljuni. Človek in ptica sta se zlila v ti velikanski podobi; ali je to rajski vrt ali pa sta to Adam in Eva po padcu, ne moremo vedeti. Sta hkrati del narave in zunaj nje. Oviti sta v tančico romantike in nadrealizma in nas popeljejta v svet alegorij. Mitološki in morda religiozni, sodobni, pa vendar ukoreninjeni v zgodovini umetnosti.

Jill Silverman