Andrej Jemec
Zrela doba Andreja Jemca
Čeprav že pol stoletja intenzivno dela in uspešno razstavlja, to ni utrudilo slikarja Andreja Jemca, niti mu ni odvzelo veselja do ustvarjanja, potrebe po soočanju z novimi izzivi, želje, da združi svoje življenjske izkušnje ter pokaže neravnodušnost do sveta v katerem živi in deluje. Njegovo slikarstvo je izraz močnega temperamenta in najdene mere za stvari, trajen dialog z vidnim in potreba iti z one strani videnega, v slutnji skrivnostne dimenzije obstoja in v konstituiranju določene širše in globlje prostornosti.
Zrelo obdobje je slikarju omogočilo, da poveže in pomnoži vso dediščino minulega dela, rezultate absolviranih faz in tehničnih poskusov, da pride do popolne sinteze individualnih lastnosti. S slikami reprezentančnih, monumentalnih dimenzij nam Andrej Jemec ponuja svojevrsten seštevek znanja in spretnosti, sukus razpoloženja in inspiracije, saldo hotenja in dosežkov. Medtem, ko je imel v določenih obdobjih raje grafične rešitve, v drugih vztrajal na koloristični avtonomiji, pa v novih, recentnih delih (iz zadnjega desetletja, desetletja in pol) prihaja do nerazdružljive povezave linearnih znakov in kromatskih madežev, do neposrednega risanja z barvo in neposrednega nanašanja pigmenta kot nosilca gestualne sledi.
Z realizacijo široke amplitude morfoloških opcij, s poskusi v širokih razponih pretežno abstraktnih tendenc (ampak brez rezerv do skrajnosti materične in mentalne orientacije), se je Andrej Jemec v svoji zreli dobi bolj odločno opredelil za lirsko, organično, ekspresivno nefiguracijo, za jedrost in polnost likovnega govora, za možnost strastnega emocionalnega vložka. Nekdanja strukturalna, sistemska obdelava površine z ene in gosta enformelna magma z druge strani sedaj delujeta združeno in skladno v poznavalski artikulaciji platna ali papirja kot ekrana in oscilograma kreativnega impetusa.
Razumljivo je, da v malih formatih, skicah, dnevniških zapiskih slikar lažje beleži afektivne reakcije in priča o bližini, nežnosti, občutljivosti intimnega doživljanja. Andrej Jemec je tudi ob tej priložnosti pripravljen dati na vpogled strani in liste svojih risalnih zvezkov, epizode in sekvence vztrajnega iskanja »srečnega trenutka« zbranosti. Bog Kairos ga pogosto nagrajuje za strpno nagovarjanje in odločno spremljanje. Zares, v odtisih in ritmih je na belini papirja subtilno ujet izrezek trajanja, lapidarno fiksirana eksistencialna napetost, impresivno vpisan odpor prazni minljivosti.
Pri večjih dimenzijah, na kadrih monumentalnih formatov, pa je precej težje obdržati isto temperaturo ustvaranja. Namesto sproščene akcije in ležerne improvizacije, je neizogibno potrebno vnesti sposobnost komponiranja, talent gradnje, moč konfrontiranja in kontrastiranja deležev. Andrej Jemec je v serijo tukaj razstavljenih slik vložil pridobljeno veščino, ki mu daje svobodo gibanja, oziroma se je prepustil neutesnjenemu beleženju, saj je lahko računal na imanentno disciplino medijske prakse, na samokontrolo nagonskega likovnega ustvarjalca. Zaradi tega nas serija petih velikih platen prepričuje in navdušuje s svojo uravnovešenostjo gestualnih in svetlobnih silnic, z dinamičnostjo perspektiv in plasti.
Naslovi del seveda nimajo deskriptivnega pomena, ampak govorijo o lirski naravi avtorja, o njegovi ustvarjalni in človeški koherenci, o potrebi po solidarnosti na svetu. Vsaka od slik sugerira določeno izkušnjo, s katero je pobujena, ali v kateri se nahaja možni skupni imenovalec. Zrela doba Andreju Jemcu omogoča, da s slikami izrazi nabrana, pretežno boleča, travmatična doživetja. Pozitivna izjema se nanaša na sliko »Moja domovina«, posebej pa na njen podnaslov »Eno samo zeleno valovanje«, ki zelo precizno morfološko karakterizira kader kot organičen, biofilni preplet vitalnih energij.
Slika »Azil za pesnike« je koncentrirana kot gnezdo in omrežje mračnih in žarečih linearizmov, skozi katere je viden svetlomoder izvir kot vizualno pribežališče. Diptih »Apokalipsa v začetku tisočletja« je zasnovan na močnem kontrastu bele podlage in v prvi vrsti mračnih skupkov svetlomodrih in temnomodrih gestualnih poudarkov, ki kot da dušijo prostor. »Apokalipsa v Srebrenici« je najbolj drastična v polarizaciji gostih nanosov in svetlih prebojev, v izrazito močnem binarizmu madežev in barv, med katerimi se izpostavlja limonino rumena s svojo jedkostjo in krvavo rdeča s svojo piskavostjo. »Krvavo XX. stoletje« pa z bliski svetlobe in ognjenimi zublji, ki izvirajo iz mračnega ozadja, z vijoličastim in rdečim iskrenjem nasproti peklenske modrine, ustvarja apogej ciklov, umetnikov obračun s preteklo epoho, predstavlja pa tudi sliko izjemne silovitosti in avtentičnega ustvarjalskega nemira.
Tonko Maroević
