JONATHAN MEESE

Treba jo je oblikovati, saj jo moramo razkriti, jo misliti - diktatura umetnosti

Diktatura umetnosti je totalna nevtralnost in je popolnoma odcepljena od klavrne človeške moči.

                   Jonathan Meese, v: DIKTATURA UMETNOSTI, teza 4

Kako obravnavati umetnika in to, kar ustvarja, njegova dela, umetnika, ki mu je na razpolago le klavrna človeška moč, da bi kot popolnoma odcepljeno ustvaril tisto, kar je v totalni nevtralnosti zmožno vzpostaviti, diktaturo: natanko njegovo umetnost? Zamisliti si je mogoče številne odgovore - umetnika ločiti od njegovega dela; umetnikovo celotno delovanje postaviti nad umetniško delo; ustvarjanja, dela in življenja ne obravnavati ločeno; umetniško delovanje pojmovati kot delo; njegova dela razumeti kot dokazila njegovega umetniškega, performativnega, agitatorskega delovanja...

To ni mesto za premislek o antropološkem obstoju konstruktivno možnega razcepa. Ponuja pa se priložnost, da si predočimo strukturiranost del Jonathana Meeseja ter se s preizpraševanjem izhodiščnega vprašanja približamo bistvu njegovih del.

Scena:

Idila dveh otrok. Večja deklica, manjši deček. Njuna silhueta deluje domače. Izžareva harmonijo. Podata si roki. Deklica v rokah drži domačo žival. Podoba lahko asociira pot domov z igrišča.

Skulptura:

Vse deluje umetelno dovršeno, čeprav bronasti odlitek predstavi nekaj kvazi drugod izdelanega. Vse deluje izdelano, vse oblikovano v enotnost. A to vse nikakor ne spada skupaj kot zraščeno. Nasprotno, čevljarsko kopito podpira dečkovo stopalo in meča. Njegovi lasje so podobni lasulji, njegov obraz, kot tudi dekličin, je prej živalski. Oblečena sta v nekakšni uniformi. Njegova desna roka je zvarjena z dekličino levico. Žival v njenih rokah ni pes, temveč klon, ki ga drži s predimenzioniranimi prsti... Pasje bombice so kot eksplozivna telesa privezane na dečkovo stegno, zdi se, da so v telesih obeh otrok tulci nabojev, izkaže se, da so njuna oblačila vojaško zasnovana, na zatiljih so vidna polnila,  pripadata jima repa - »otrokoma« (?) (?) (?)...

Prvi vtis idile brez dvoma vara. Domačnost silhuete daje napačen vtis. Harmonija se preobrne v kakofonijo. Pot domov z igrišča je prej odhod v strašljivo igro... Eksplozivna telesa pod civilno opravo, otroci kot mine, kamuflirana agresija, mutanti kot surogati za nevidno realnost.

Torej, skulptura hkrati daje videz materialne izgradnje, masa na maso, in tudi sestavljenosti iz scenskih elementov - ustvarjanje oblik iz predmetov, ki vzbujajo asociacije. Skulptura je tako rekoč kolaž, kolaž skulpturalnega, najdenega, predloženega materiala, pa tudi materiala, ki si ga moramo izmisliti. Vse tako vodi od skulpture navzven v naš svet in hkrati v nič. Vtis, da gre za odslikavo realnosti, je namreč zgolj površinski. Ne vzdrži nikakršne primerjave z vzorčnostjo orientirano na dejanskost – razen tiste, ki izvira iz našega miselnega sveta: sveta asociacij, predstav, idej, fantazij, strahov, vizij, nezavednega in podzavestnega - sveta utopij.

Na tej točki se skulpturalne idejne tvorbe Jonathana Meeseja srečajo z njegovimi slikarskimi in agitatorsko-teoretskimi upodobitvami. Vse je kolažirano, ne da bi bil vsakokratni kolaž podrejen estetski (zaznavni) ideji enotnosti, nekemu v sebi premišljenem kontekstu. Čisti slikovni elementi, lineamenti, iztisnjeni iz tub z barvo, tako s svojim reprezentativnim obstojem oscilirajo kot apliciran tekstilni dekor, spontani slikovni podatki z likovno substitucijo za dlani in prste. Vpisane črke postanejo grafemi, tako kot na drugi strani kolažirani predmeti postanejo elementi slikovne kompozicije. Fotografije gradijo dele naslikanih obrisov lobanj, nalepljene Brekerjeve razglednice začnejo delovati kot provokativni uvidi, železni križci, ki jih vključuje, pa iščejo obliko denacifikacije, ki je zgodovinsko do danes (upravičeno? neupravičeno?) veljala za tabu.

V tej strukturi reda, ki je konstantno kolažirana, ki ni podvržena strogi predstavi reda, ki ni že poznana ali, še več, poučevana, v totalni nevtralnosti, ki jo ob tem čutimo - v tem je napetost umetnosti Jonathana Meeseja. Slika, govori, demagogizira, agitira, režira in se oblikuje v besu, kar posledično privede k razkritju njegove prikrite notranjosti v obliki umetniških del. Njegovi spisi so zato kriptični kamnolomi, povsem tako kot njegove slike, skulpture, nastopi.

Klavrna človeška moč – s poudarkom na »moči« – je, če jo tako razumemo, dejansko povsem odcepljena od umetnosti, ki lahko na podlagi svoje še-ne-urejenosti in še-ne-razumljenosti doseže diktaturo umetnosti, ne da bi jo morala zgolj zato, ker še ni poznana, doleteti nezaupnica. Kajti nihče še nima podobe, skulpture, besedila, predstave o tem, kako umetnost deluje in kaj umetnost povzroči, ko v svoji globoko humanistični dimenziji diktatorsko vlada. Diktatura umetnosti je, če jo tako razumemo, veselo pričakujoči kreditni horizont utopije – nedosegljiva je, a nujno jo je formirati, ker jo je mogoče misliti.  

Raimund Stecker