Dojemanje nevidnega

 

 

Lee Ufan je umetnik, ki meri in razume prazen prostor, tako kot kmet razume svojo zemljo. Prostor pozna prazen in poln. Tako kot kmet razume položaj svoje zemlje, njen nagib in sončno lego. Lee Ufan stopi v prazen prostor in stoji na robu, nato se sprehodi proti središču in nazaj na drugi rob.

Medtem ves čas posluša zvok praznine in sprejema mnoge vibracije, ki prihajajo iz razsežnosti in višine, svetlobe in tal, kot tudi samo kakovost prostora in zraka.

 

Lee Ufan ni umetnik v splošnem pomenu besede, kot ga sicer poznamo. Je slikar, kipar, risar in grafik. Poleg tega pa še filozof in mislec, ki se že več kot pet desetletij trudi razvozlati vesolje in njegove številne elemente, tiste vidne in nevidne. Na nek način si prizadeva, da bi nam prikazal predvsem tiste, ki jih naše oko ne vidi, kot so vonj časa, zvok kamna na tleh in vonj jekla položenega na tla ali ob steno.

 

Napisal je mnogo esejev, polnih elementov, ki so ga vpeljali v življenje, kot si ga je izbral. Svojemu umetnost ustvarjajočemu življenju se je posvetil strogo, a hkrati tudi zelo ponižno. Umetnost ustvarja, da lahko drugi vidimo ideje, ki jih je odkril. Pred kamnom in jekleno ploščo Relatum-Silence 1979-2009 obstojimo v popolni tišini. Kamen, ki ga je našel sam umetnik, je plod narave. Uporablja ga kot »objet trouve«. Postal je vnet navdušenec nad iskanjem takšnih velikih rečnih kamnov na vsaki celini. Kamen je preprosto to, kar je. In čistost tega naravnega kamna sedi v tihem soočenju/pogovoru z jekleno ploščo, ki ni pravokotne oblike, ampak je nepravilni štirikotnik.

Ko je Lee Ufan ustvaril omenjeno delo, povezava teh dveh predmetov ni temeljila na nikakršnem znanju. Pravzaprav je splošno veljalo, da sta oba predmeta »anorganska« in se torej ne razvijata ali spreminjata. Strokovnjaki s področja teoretične fizike in fizike osnovnih delcev pa so nedavno spremenili svoje mišljenje in danes nekateri znanstveniki trdijo, da so podatomske strukture kamna in jeklene plošče enake deževniku. Torej je možno, da bi se oba dela skulpture po dovolj dolgem času približala eden drugemu ali vplivala drug na drugega.

Umetnik je začutil vibracijska polja, še preden so jih znanstveniki sploh izmerili. In prav vibracijska polja so tisto, za kar gre pri času. Čas in prostor ne obstajata; sta nekakšen tok in kar vidimo z očmi, je le delček informacij, ki nas obdajajo.

Skulpture Lee Ufana prikazujejo to nujno razumevanje energij in materije.

 

Slike so kompozicije, ki nas naprošajo, da pričnemo misliti o sapi, svetlobi in času. Na bela platna, ki zagotavljajo ozadje, aktivno pokrajino, je nanesel velike modre/sive potege s čopičem, ki so neenotnih nians, a vendar odsevajo svetlobo, čeprav ne vemo, od kod ta prihaja. Prav tako, kot je Vermeer opisal notranjost. Od kod prihaja svetloba, nas sprašuje, kako nastane barva?

 

Ti vprašanji, na kateri ne poznamo odgovora, in umetnikova uporaba svetlobe in sence je tisto, zaradi česar so slike Lee Ufana kot nekakšno odsevajoče, skoraj meditativno orodje. Pred njimi obstojimo in kar ne pustijo nam oditi. Srce prične biti počasneje, dihamo plitko in počutimo se nevidni. To je veličina umetnika. Zavije nas v svoj način razumevanja in tako za vselej spremeni naše dojemanje.

 

 

Jill Silverman

 


Galerija TR3 v Ljubljani deluje od leta 2007, ko sta zbiratelja Mojca In Igor Lah odprla prvo razstavo. Zakonca Lah prirejata monografske razstave mednarodno uveljavljenih umetnikov in umetnic kot so Tony Cragg, Ilya Kabakov, Zoran Mušič, Rona Pondick, Hubert Scheibl. Galerija TR3 k sodelovanju vabi tako domače kot tuje umetnostne kritike in pisce s področja sodobne umetnosti ter sodeluje z ustanovami kot so Narodna galerija, Moderna galerija, Galerija Thaddaeus Ropac.