Mimmo Paladino

30. maj - 30.julij 2011

Italijanski mojster

V tej majhni retrospektivni razstavi slik in skulptur v galeriji TR3 nam Mimmo Paladino prikaže bistvo tistega, zaradi česar je postal eden najvidnejših umetnikov svoje generacije. Kot pri njegovih sodobnikih – Sandro Chia, Francesco Clemente in Enzo Cucchi – se je tudi njegova kariera začela v 1980-ih kot radikalni prodor s konceptualno umetnostjo in arte povera (beraška umetnost), ki sta italijansko in evropsko občinstvo navduševali že leta poprej.

Paladino je presenetil s svojimi jasnimi barvami, otroško odprtostjo, pripovedno drznimi strukturami, ki so vso italijansko zgodovino znova ustvarili na velikih platnih in bronastih skulpturah. V zadnjih desetletjih je bilo njegova dela moč videti v večjih muzejih po vsem svetu in v čast nam je, da ta pregled sedaj lahko predstavimo tudi ljubljanskemu občinstvu.

Osrednje delo razstave je znamenita slika iz leta 1983 Suonno (D'Après Piero della Francesca), ki prikazuje cesarja Konstantina v svoji postelji noč pred znamenito bitko pri Milvijskem mostu. Zbudi ga angel, ki mu pokaže križ v nebesih – v nadaljevanju zgodbe Konstantin s križem na oklepu premaga sovražnike in jih pozneje spreobrne v krščanstvo. Paladino se odloči omenjeno mojstrovino poustvariti v svojem slogu, pri čemer prizorišče spremeni v plosko okolje v slogu commedie dell’arte. Postelja je okrašena v karnevalskem vzdušju. Ponudi nam sploščen portret čuvaja, angela in drugih v tipičnem navidezno arhaičnem slogu. Dejanje postavi v zelo tesen prostor, pri čemer desno polovico zapolnjuje miza na tleh in pes, ki jé s krožnika. Slika v delnem pogledu prikazuje tudi druge like, umetnikova uporaba svečane rdeče pa ustvarja močno čustveno sozvočje.

Tega slikovitega sloga oziroma večstopenjskega načina, ki ga Paladino izbere za ustvarjanje svoje slike, sem se prvič zavedla v zgodnjih 80-ih letih prejšnjega stoletja in sicer ob pogledu na zelo svetel izdelek, ki je prikazoval veliko mizo s stvarmi na njej in pod njo; tisti oker, rožnati, rumeni in bledo modri toni pa še danes odzvanjajo v mojih mislih. To je bila razstava najnovejših pridobitev muzeja Gegenwartskunst v Baslu. Predvidevam, da je bilo leta 1985 ali 1986. Zaradi magije te stvaritve, zaradi načina, kako je bila slika videti kot freska na steni, čeprav se je zdelo, da obenem lebdi, sem vedela, da gre za edinstvenega umetnika z zelo lastnim načinom portretiranja sveta.

V podobnem duhu je nastal tudi bronasti relief v polni velikosti iz leta 1983, ki prikazuje dva alegorična lika s prepletenimi nogami. Sploščeni lik na desni je pobarvan belo in zdi se, kot da drži roko drugega, njune noge pa prekriva sprednji del, ki prikazuje mračne ostanke mrtvih ljudi. Tukajšnji temi življenja in smrti se mešata z arhaičnim občutkom nečesa, kar smo že videli, morda na najdišču Ostia Antica ali na drugih zgodnje rimskih ruševinah. Iz leta 1984 imamo na ogled L’Animale Notturno, ki sledi temu bronastemu reliefu in prikazuje ščit, ki prekriva veje dreves, masko in prazni očesni votlini, pri čemer nas prevzame občutek temačnosti. Ob gledanju naslednjih majhnih skulptur vidimo podobe in glave na platformah, kladah, kompozicije, kjer je podoba skulpture hkrati nedolžna in sofisticirana, vidimo postavljene in prestavljene elemente, vendar slog ostaja zvest Paladinovemu čutu za antičnost, povezava pa je precej očitna.

Podobno kot v svetu teh bronov imamo iz leta 1999 dve pomembni sliki iz znamenite serije Il Principio della Prospettiva, kjer se tla dvigujejo tako, da se barve skoraj minimalistično prekrivajo. Lik na sredini ene slike obkrožajo barvni madeži, na drugi pa lik vidimo s profila, kjer ena noga brca črni balvan, obenem pa se zdi, kot da sprednji del telesa potiska še drug, velik rdeč balvan. Kot pri njegovem zgodnejšem delu Suonno, je svet slike vseskozi prisoten, vendar je obenem uganka, ki jo moramo razvozlati.

V vseh delih je prisoten Paladinov glas - to je jezik, kjer je surov občutek določenega trenutka pomešan z antično in incestuozno predanostjo etruščanski in zgodnji rimski kulturi. Umetnikova ljubezen do muhavosti in metafor, bogatih in zgoščenih barv, do popolnega prednjega narisa je izposojena iz antike in prilagojena sodobnejšemu svetu v katerem živimo. Še vedno pa ohranja svojo globoko in arhaično povezavo. Paladino je odraščal v južni Italiji, njegova povezanost s preteklostjo je tako močna, občutimo pa jo kot nekakšno hrepenenje in željo po tistih vidikih človeškega življenja, ki so že zdavnaj minila, čeprav se v njegovih delih pojavlja nepričakovan namig, da ta čustva vztrajajo.

Jill Silverman